Radio Študent, 15. oktober 2014 ― Medresorska delovna skupina pod vodstvom notranjega ministrstva je organizirala posvet naslovljen “Povprašujemo po storitvah žrtev trgovine z ljudmi?”. Trgovina z ljudmi je sicer problem v celotni evropski uniji, predvsem pa naj bi bila razširjena v državah bivše Jugoslavije. Omenjen pojav prav tako zajema svetovne razsežnosti, ki se je tekom druge globalizacije v zadnjih letih le še poglobil. Raziskava organizacije SumAll Foundation, ki je bila izvedena pred letom dni, je namreč pokazala, da je število sužnjev danes večje kot v prvi globalizaciji leta 1860.  O trgovini z ljudmi smo se pogovarjali z Mojco Pajnik iz Mirovnega Inštituta, Goranom Lukičem iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in Sandijem Čurinon, nacionalni koordinator za boj proti trgovini z ljudmi.  

Radio Študent, 15. oktober 2014 ― Zvečer se bo v Kinu Šiška odvil že drugi del trilogije Also sprach Cage – For The Birds – A Year From Tuesday. Performans, film in predavanje si lahko ogledate od 20. večerne ure dalje v Katedrali. O dogodku smo se pogovarjali z Vladom G. Repnikom, režiserjem dogodka. Najprej nas je zanimalo, kako se ta drugi del lahko umesti v širšo sliko trilogije kot celote: Izjava se nahaja v posnetku oddaje. Današnji dogodek Za ptice je tudi poetični poskus izrisovanja stanja brezlastništva. Kaj to pomeni, nam je ponovno v duhu predstave razložil Vlado G. Repnik: Izjava se nahaja v posnetku oddaje. V sodobnosti se srečujemo z izmišljenimi besedili, z besedili, ki imajo isto osnovo, a so pod različnimi pretvezami moderirana v drugačnih kontekstih. Srečujemo se ponovno s filmskimi podobami in readymadom. Vse opisano in še mnogo drugega vključuje v dialog ljudi, ki se med seboj nikoli niso srečali. Izjava se nahaja v posnetku oddaje. Večerni dogodek bo sestavljen iz treh med seboj prepletenih delov. Filma, performansa in predavanja. Izjava se nahaja v posnetku oddaje.   *** V Mariboru pa se bo danes odvila uradna premiera filma Boj za režiserja Siniše Gačića. Torej prva premiera po predstavitvi na Festivalu slovenskega filma, kjer je prejel nagrado, in po predvajanju zmagovalcev FSF-ja v Kinodvoru teden za tem. Ob 20. uri se bo projekcija odvila v Kinu Udarnik in spomnila na, posebno v Mariboru, zelo burne proteste in zasedanje javnega prostora pred ljubljansko borzo. Kako priročno je ta datum padel prav na predvolilni teden drugega kroga županskih volitev, na katerih se bosta pomerila pred- in poprotestna župana.

Radio Študent, 15. oktober 2014 ― SVET TEČE NA BLIŽNJI VZHOD, A KAM TEČE VINO? Dobro je življenje prijeti za roge, ali drugače rečeno, življenje fukati iz prave strani. Že od vrlih aristotelskih časov naprej se šteje za vrlino, če dobro živiš svoje življenje. Ponavadi se, če je kdo nesrečen, le-to pripisuje njemu in njegovi neumnosti. Seveda za to ni kriv pohlep dotičnega ali njegovega bližnjega; zato ni kriv ne svet ne kriva pravila prefriganih kapitalo – holderjev in holdingov. Lahko bi parafrizirali Kričečega Kardelja, da »si človek nesrečo ustvari sam«, a kaj bi to razlagali človeku v najbolj dostojni in pošteni družbeni obliki – liberalni kapitalizem + predstavniška demokracija. Če že, tako oblast, venomer živimo v najbolj pravičnem sistemu, je seveda smotrno, da si srečo iščemo sami. V iskanju svoje lastne sreče bomo še enkrat parafrizirali še enega padalca zgodovine, Bakunina, ki je prijavil, da je cerkev in gostilna isti kurac. Sicer je bradati stric govoril bolj o lovljenju duš na limanice, a gledano s strani boemstva in Baudelaire [bodler] –jevega drogiranja, je nekaj treba izbrati. Izbira je sicer jasnain bistra, kakor umirajoča kapljica na brajdi – nahajamo se v mesecu imenovanem vinotok – kjer je zavdano vladati kapljici, kapljica pa potlej vlada nam. Čisto prav. Je pa že tako, da si v najbolj poštenem in ljudskem družbenem sistemu Dobri Beli Možje iz zahoda in njih priskledniki brusijo bajonete in zobe, ker se pripravljajo popotovanje do Jeruzalema v znamenju križa in mednarodnega kriminala. V tem postopku je treba pravilno oprati potrošnikove možgane na 90-ih stopinjah in mu predlagati dokaze o hudičevosti in pokvarjenosti, o zostalosti in primitivnosti vsega, kar ni Zahodno. Zato je opljuvan ne samo vsak kvazi terorist, ampak tudi vsak prebivalec bližnjega nam vzhoda, prebivalec, ki je v stoletjih vedno samo najebal, ali v smislu kapitala, ali pač vere. Zato si bomo v današnjem narobljenju prečitali staro, mnogo staro pesmico o vinu, ki jo je napisal mojster Omar Khajam, ok

Radio Študent, 15. oktober 2014 ― Vilharjeva cesta Se nahaja takoj severno od glavne železniške postaje. Dolga je dalj kot kilometer in poteka zgolj od zahoda do vzhoda in  obratno in je navadna dvopasovnica z enim semaforjem na sredini in enim na koncu ulice oziroma začetku Savskega naselja. Ne bomo skrivali dejstva, po komu je ta ulica poimenovana, ker je tudi on kriv da poslušamo to škripanje tam zadaj. Ime tega človeka je Miroslav Vilhar, ki je bil okoli leta 1848 napreden nacionalist, politik in še z Levstikom sta cajtnge furala. V prostem in poklicnem času pa si je mojster vzel privilegij, da kakšno pesem napiše. Tako so nekatere slavnejše že kar ponarodele: Po jezeru bliz Triglava, Na goro, na goro, na strme vrhe, Rožic ne bom trgala (Planinarica), Lipa zelenela je, Pijmo ga, pijmo, dokler živimo, ki je ‘napitnica’, kar se verjetno poje preden se pije. Ker pa zdaj še ne pijemo, ker čakamo Majdo, in ker smo na kratkem z živci in z potrpežljivostjo, bomo prešaltali na urbanejše tune.  Tako. Poleg častitljive teže ob vsem kar je lipavega in slovenskega, pa Vilharjeva nudi kar nekaj zanimivih kotičkov za modernega popotnika sleš opazovalca. Kot najstnik pomni avtor tehle besed trenutke med kros-over potovanji z vlakom po Sloveniji, naprimer iz Tolmina v Novo mesto, ali iz Maribora na obalo, Mknž ali Kranj. Takrat si intergalaktični popotnik po Sloveniji lahko oddahne na bližnjem nam Vilharjevem Navju. Tam so pokopane dobromisleče glave velikih prednikov, čeprav bojda v stari špiki pomeni ‘navje’ britof za umrle otroke, kar je kar žalostna reč. Navje pa navkljub morfoidni kulturi ponuja fajno strehico, ki pride prav, ko se nimaš kam dat za pol ure, ali ko globoko ponoči nimaš kam pravkar upecano žrtvo peljat, ali ko se spraviš pit, v mali ali večji družbi. Podnevi pa ulica spretno povezuje dve žilnici ljubljanski; Dunajsko in Šmartinsko - promet je sicer miren. Na severnozahodnih fasadah nekih firm je takoimenovana ‘stena, kjer se kregajo’, kjer gre ponavadi za izmenjavajoče se A v O s

Radio Študent, 15. oktober 2014 ― »Slovenec sem, na plaži s pekinezerjem«, prepeva naš vrli dolenjski slavček N'Toko, kot smo ga sami poimenovali. V njegovi odsotnosti v deželah jenkijev pa se bomo danes sprehodili po robu, pa ne kakršnem koli, ampak – slovenskem. Dočim N'toko večinoma ruži po stereotipih slovenskih, kao »ne bom meu otrok, imel bom pravnike«, se ansambel Malibu posveča drugi strani – se pravi da vračajo udarec, skorajda da desetletje kasneje, v velikem pompoznem stilu, kakšen Slovenec je treba biti. Slovenci so, kakor najprej ugotovimo, harmonikarji, gasilci in športniki, verjetno vsi zaposleni. Vsi so neverjetno veseli, in tu ne vemo, ali zaradi alkoholizma, ali zaradi odlične klime slovenskih alp, ki so seveda večje od severo-zahoda gorenjske, ker se domovina (in alpe) bojda raztezajo v vsakem slovenskem srcu. Nadalje izvemo, da je »za domovino« treba imeti vojake, pardon, vojakinje, se pravi vojsko, katero imajo tudi radi, ker povzroča red. Prav tako je treba imeti čisto, sterilno družino, saj foter definitivno ni pod-zaposlen pijanec in nočni razgrajač, otroci definitivno imajo zagotovljeno prihodnost v delu, šoli in v zobeh; mama pa definitivno uživa privilegij vsakodnevnega orgazma. In kikel. Nadalje slovenske tradicije. Jasno je, da so slovencem bližje alpe kot pa Kolpa in kar se nahaja za njo. Popularne so kite pri ženskah, ki so tudi blond. Za narod in čast je treba kositi travo, nosit slovensko zastavo, sploh pa, kakor je treba malce pocitirati: »...nikoli, nikoli, ne bom se prodal, vedno bom v srcu slovenec ostal«. Za te slovence sicer ne vemo, ali živijo kje drugje, koker v omenjenem komadu. Razen v grosuplju, nemara. V svetu harmonik, narodno-zabavnih 'standardov' in nacional-socialistične ideologije, kjer se omenjeni prebivalci nahajajo, je vse idealno. Nobene Bratuškove ali politikov, nobene banke, samo kmetje, nobene tuge in nezaposlenosti, samo šport. Res bodrilno. Zato jim z Naroba želimo veliko sreče, penzijo in čast, kjerkoli že, tovrstni omen

Radio Študent, 15. oktober 2014 ― Bobenčkova ulica. Na žalost danes ne bomo govorili o tistem starem filmu in tistemu malemu mulotu v alpskih hozent-reger hlačah. Spustili se bomo tja nekam na Vič, kjer se bomo seznanili z eno prav nič posebno ulico, ki sliši na ime Bobenčkova. Ulica se križa z jugozahodno ljubljansko železniško linijo, od severa do juga svoje naravnanosti meri dobrih sto metrov in se prav na svojem koncu – ali pač začetku prav prijetno zašpili v enega tistih pešpotnih železniških podhodov. Nekako jo prekriža Gorkičeva, ki je posvečena...buhvejkomu. Bobenčkovo ulico odlikuje redka poseljenost z jeklenimi konjiči, potek prometa je jako demokratičen in prijazen za pešce in kolesarje. Nekega režima niti nima, razen da se, kot po navadi, parkira ob straneh. Ne poseduje semafornega sistema, ker ga zaradi svoje inkluzivnosti ne rabi. Je pa v peš –in bicikel- smislu transgresivna ulica: z malo hoje in vztrajnosti vas v odličnem povprečnem času uspešno teleportira iz Viča v Rožno dolino, nemara pa tudi obratno. Ljudje, ki se tod potikajo, ponavadi pičijo v smer bližnjega Mercatorja ali bližnje pekarne, zatorej so praviloma opremljeni z vrečkami sz živežem, ako pa so s psi, pa jih najverjetneje peljejo scat. Največ socialnega potenciala ima ravno tisti mali tunel; v njem se lahko epsko zabijete v nasprotno-smerno vozečega sokolesarja, če ne žvižgate dovolj naglas. Tudi med pešci bi znala nastati malce zadregasta situacija; kar je seveda odlična priložnost za družbeno – komunikološke poskuse. Za pecanje in šlatanje, skratka. Stalni prebivalci Bobenčkove ulice so tudi neimenovana gostilna, tiskarna, in območni odbor SVIZ-a. Na zahodni strani ulice si lahko med grizljanjem jabolka ogledamo staroljubljanske vaške bajte, od katerih ena izgleda prijetno zapuščena in kot nalašč za menjavo ključavnic v nameri organizacije kake gverilske feštice. Nasproti pa se nahaja nekakšen četvorček novejše, v minimalni ritem usmerjene 3

Radio Študent, 15. oktober 2014 ― Menza pri koritu, 14. 10. 2014   Prostorski aranžma koncertov v Menzi pri koritu je zadnje čase kar često urejen mimo običajnega odra, ki se namesto tega raje provizorično nastavi v kotu na drugi strani kluba. S tem se verjetno nagovarja dispariteto med velikostjo kluba ter številčnostjo nekaterih publik, ki pa so posledično deležne še neprimerno bolj intimnega stika z glasbeniki. To razmerje se jasno vzpostavlja tudi v nasprotni smeri in odrski ex catedra nagovor muzičistov je tu nadomeščen z zelo direktnim soočenjem s poslušalci, katerih čuječnost je v takšni konstelaciji še nekoliko bolj umeščena v samo porajanje muzike. Na včerajšnjem nastopu kolektiva Fracture Mechanics je to razmerje še dodatno amplificirala postavitev, po kateri so bili štirje glasbeniki v krogu razpostavljeni okoli kopice stolov, ki so bili namenjeni slušateljem. Ti smo bili tako rekoč ujeti v zvoku in vsaj navidezno tudi pod panoptičnim nadzorom njegovih ustvarjalcev, ki so včeraj tam ustvarjali nenavadno intenzivno, pa vendar zelo delikatno zvočno tvarino. Kolektiv Fracture Mechanics sestavljajo bas-klarinetist Lucio Capece, bobnar Burkhard Beins, klarinetist Paul Vogel ter pihalec Martin Küchen. Prvi trije so bili pri nas v glavnem šele prvič ali drugič, so pa sicer vsi trije zelo prezentne figure lokalnih – nemških ter irskih – ter mednarodnih scen svobodne in raziskujoče glasbe. Tudi Martin Küchen je včeraj prvič muziciral na naših tleh ... v tem mesecu ..., sicer pa to jesen - dokaj naključno - na naših odrih gostuje kar štirikrat. Pred mesecem dni smo ga z All Included slišali v dokaj konvencionalni maniri ognjenih jazz muzik, od katerih je bila včerajšnja godba na moč različna. Tonalnosti se je dotaknila bolj za odtenek, tu in tam pač, prav tako je izostajal nek razpoznaven ritem, vseeno pa se lahko po dinamičnosti toka in gostoti glasbenih situacij tudi ta nastop kategorizira kot hudo ognjevit. Ta ognjevitost je deloma funkcionirala prav prek svojega nasprotja, pre

Radio Študent, 15. oktober 2014 ― Novice Poročamo o še eni tragični smrti. V 38. letu starosti ja namreč umrl Isaiah "Ikey" Owens, najbolj znan kot klaviaturist zasedbe Mars Volta, igral pa je tudi v spremljevalni zasedbi Jacka Whitea. Slednji je novico o Owensovi smrti objavil na spletni strani svoje založbe, kjer je prav tako odpovedal vse preostale datume na njihovi turneji. Plodovitega glasbenika bo pogrešalo mnogo bendov, s katerimi je sodeloval, in seveda kopica oboževalcev. Naj počiva v miru. Jason Lescalleet, prodorni elektroakustični glasbenik, ki se je letos v sklopu evropske turneje ustavil tudi v Ljubljani, je dodal drugo epizodo v muzikalni seriji This Is What I Do. Album je v njegovem imenu na >> Bandcamp minuli ponedeljek postavila založba Glistening Examples, v prostorih katere je ta tudi nastal. Na voljo za posluh in tankanje bo le do izdaje tretje epizode serije This Is What I Do, Lescalleet pa obljublja, da bo nov del na voljo vsak mesec. Nov album so skovali tudi shoegaze post-rockerji Rosetta. EP Flies to the Flame so včeraj dali na >> Bandcamp, kjer je na voljo za nakup digitalne verzije, založba Translation Loss pa že pobira tudi prednaročila za CD in LP verzijo, ki bosta na voljo konec novembra. Prednaročila za novo ploščo pobirajo tudi Secret Chiefs 3, katerim smo že veselo vzklikali na domačih odrih, nazadnje jeseni leta 2012 v Menzi pri koritu. Album z naslovom Perichoresis je nastal kot plod dela enega izmed njihovih sedmih satelitskih bendov Ishraqiyun, seveda pod vodstvom kitarista Treya Spruanca. Album izide 21. oktobra pri Web of Mimicry, na spletni strani založbe pa lahko najdete tudi >> predogled ter podroben opis nastanka skladb in sodelujočih glasbenikov, med katerimi so violist Eyvind Kang, basist Shahzad Ismaily [šazad ismeili], bobnar Ches Smith, violinist Timba Harris in mnogi drugi. Nov EP pa ima Bonobo. Pri založbi Ninja Tune bo mala plošča z naslovom Flashlight izšla 1. decembra, za >> prisluh pa je na voljo že naslovni komad.  Ste se