Radio Študent, 20. november 2014 ― Ob omembi britanskega razvijalskega studia Introversion Software se večina gejmerjev najprej spomni na Uplink - simulacijo hekanja, narejeno po vzoru uprizoritev tega početja v holivudskih filmih. Igra je bila izdana leta 2001 v zelo ljubiteljskih pogojih - Chris Delay jo je lastnoročno oblikoval in sprogramiral, medtem ko sta preostala soustanovitelja podjetja, Mark Morris in Thomas Arundel, skrbela za marketing in urejala poslovne zadeve. Trojica je v začetku delo opravljala kar iz domačih spalnic, prve CD-je so zapekli in potiskali ročno, nakar so se naročila usula in postali so profesionalci. Trinajst let in štiri igre kasneje se je marsikaj spremenilo, še več pa je ostalo istega. Iz leta v leto se podjetje bori s finančnimi težavami, ki so jih že nekajkrat pripeljale tik pred propad, nakar jim je skoraj čudežen porast prodaje vsakokrat pihnil nov veter v jadra. Vse izdane igre so navkljub različnim žanrom in pristopom grafično zelo enostavne, a njihova privlačnost ponavadi izvira iz kompleksnosti in posledične globine osnovne mehanike. Zadnji izdelek studia, danes recenzirani Prison Architect, je šolski primer vsega od naštetega. Igra je precej standardna menedžerska simulacija, ki močno spominja na Theme Hospital in sorodne tycoon naslove. Kot upravitelj začnete s prazno parcelo in omejeno količino denarja, nakar se lotite izgradnje zapora. Le-ta vključuje načrtovanje zgradb za različne namene, postavljanje pohištva in napeljav, najemanje številnih vrst delavcev, sprejemanje zapornikov, razporejanje njihovih dnevnih aktivnosti in še malo morje dobro uravnoteženih podrobnosti, ki jih je preveč, da bi jih na tem mestu vse našteli, a skupaj poskrbijo za kompleksnost, ki dela igro dolgoročno zanimivo. Posebnega cilja, vsaj zaenkrat, ne lovite. Žene vas predvsem postopno odklepanje novih funkcionalnosti, denimo sistema za videonadzor prostorov, ter vzporedno prijavljanje na vse zahtevnejše državne razpise, ki predstavljajo primarni vir financiranja. A

Radio Študent, 20. november 2014 ―   Med stopnicami in dvigalom. Vaja iz tehnološke senzorike.   Razlika med dvigalom in stopnicami je očitna. Prvo je škatla, ki se vozi gor in dol v vertikali, stopnice pa so diagonalno  usmerjena naprava, razen če gre za lojtre. Dvigalo je kakopak mlajše in se lahko pohvali s celo vrsto tehnoloških presežkov, ki sicer olajšajo dnevno bivanje, a prinaša razne posledice. Te terjajo nujen premislek v sledi teoretsko tehnološkega podpiranja praktičnih iznajdb.  Tokrat si bomo zadevo ogledali iz senzorične perspektive.  Prvo kot prvo, dvigalo izolira. Zaprt v škatli niti ne čakaš, temveč čemiš. Stopnice so za razliko bolj razgibane; prek njih lahko tečeš, skačeš, tudi drajsaš, se pohecaš, narediš korak nazaj, dva koraka naprej, levo, desno, se upehan usedeš in daš mir. Pri tej očitni razliki med uporabo je treba podčrtati najmanj DVA nivoja: prvi nivo je nivo avtonomije. Osebek ima pri stopnicah vendarle večjo avtonomijo, že pri samem gibanju, ritmu, hitrosti. V primeru dvigala je ta ne samo omejena, ampak pogosto tudi kršena. S tem imamo v mislih »elevator music«, pogojno plakate in drugo vizualno navlako.  Drugi nivo, recimo temu motoričnega problema, je sam fizičen napor, zaradi čegar so stopnice pri ljudeh upravičeno osovražene. Pri dvigalu je napor odveč – razen golega stanja ne dela nič. Pri stopnicah pa je lušno, kar se tiče fizike; vprašajte le kakšen selitveni servis, in povedali vam bodo, koliko štenge odtehtajo pri poslu. Sploh pri kolenih. Fizičen napor, kakor je znano, povzroča psihičen in fizičen stres, posebno če napor ni načrtovan ali je vsiljen. Zato je prispodoba »stairway to heaven« še kako točna, tudi v tem smislu, da se je s stopnicami treba spoprijeti, premagati 100 stopnic, uloviti pravo karierno stopničko. Metode spoprijemanja se razlikujejo, nekateri so agresivni, drugi preračunljivi, tretji potrpežljivi. Dvigalo pa od človeka ne terja nič podobnega in je zatorej intro-vertirajoč element, kot televizija ali ogenj.  S temi f

Radio Študent, 20. november 2014 ― Ambrožev trg  Se od nekdaj najde na desnem bregu Ljubljanice, kjer se diči par monumentalnih dreves in nekaj praviloma zasedenih klopc. Tam je tudi en falusni kip, posvečen sv. Ambrožu. O njem kasneje; najprej v zgodovin-jenje.  Včasih je bil trg neprimerno večji, in ob vikendih je bilo ljudem tam prodajati prasice in slamo. Kako so bile včasih funkcije ‘združene’, priča to, da je bila na trgu gostilna, katere šefe je bil sam župan, ki je lastno gostilno kmalu tudi zaprl, saj so se obetali industrijsko- revolucionarni obrati. Beri:, beton, bloki, stolpnice et cetera, kar je nedvomno zmanjšalo fizično površino trga. Če ne veste, kaj je tista čudna futuristična okroglolična siva bajta tam v vogalu, naj povemo, da je to “ znamenita Severjeva garažna hiša (TGH-48) iz leta 1969, ki je tehnični spomenik.” Trg je poimenovan po svetniku Ambrožu Milanskem, škofu, ki je živel okoli leta 400, ki pa je znan po svojih asketskih finticah in zavetju, ki ga je dajal revežem. Škofovsko službo je začel s tem, da je svoje zlato in srebro razdelil med reveže, nepremičnine pa cerkvam. Ko so mu očitali, da naj se ne zajebava z postom zaradi zdravja, se je mojster nasmehnil in dejal: “V preobjedenosti so že mnogi našli smrt, v postu pa še nobeden”.  No, glede na to, da gre za škofa, bi lahko v njegovih besedah našli demagoške sledi: lačnim pridigati vzdržnost je tudi demagogija dandanašnjih dni. Bil je konzervativni klerikalec pač, ki je o devištvu pridigal s tako vnemo, da matere niso pustile svojih hčera v cerkev, da jim ne bi preveč zamoril. Populizem pa je sicer omenjeni škof sveti Ambrož udejanjal tudi z priročno radodarnostjo revnim in nesrečnim - bržkone je to tudi počelo razloga, čemu se še dandanes sreča na Ambroževem trgu toliko brezdomcev.  Brezdomce na omenjenem trgu je avtor teh besed spoznaval tekom šolanja v Ljubljani; in pogovori z njimi so razkrili mnoge male skrivnosti tamkajšnjega uličnega življenja. Vsaka zima je pobrala najmanj enega člana poulične s

Radio Študent, 20. november 2014 ― V današnji oddaji univerzitetnikov bomo razmotavali štrene kompleksnih vozlov Latinske Amerike, natančneje Mehike. Želja tovrstnega poskusa se je porodila ob nedavnih dogodkih poboja 43 študentov ruralne pedagoške fakultete v zvezni državi Guerrero. Ne glede na to, da so domači in tuji mediji radi poročali o tovrstni senzaciji, smo sumničavo verjeli, da je med medijsko zgodbo in realnostjo Mehike lahko velika diskrepanca. Zato smo se odločili, da se pogovorimo z nekaterimi posamezniki, ki so bili ali pa še vedno so tam. Prvi teh je bivši tuji poročevalec iz Latinske Amerike za Delo, Tone Hočevar. //////////////////////////////////////////////////////////////// Izjava v posnetku //////////////////////////////////////////////////////////////// Kot smo že poročali, je 23. septembra policija na ukaz lokalne vlade zasegla avtobus poln študentov, ki so se odpravljali na protestni shod ob javnem govoru županove žene. Ob konfrontaciji protestnikov in opresivnih organov so 6 študentov ustrelili na mestu, ostalih 43 pa odpeljali neznano kam. Izginula skupina je od tam predvidoma romala naravnost v smrt, saj naj bi jih skorumpirana policija predala lokalnemu narko kartelu. Zgodbo nam je osvetlil tudi lokalni poznavalec, Mehičan Rodrigo Figaroa. //////////////////////////////////////////////////////////////// Izjava v posnetku //////////////////////////////////////////////////////////////// Kljub temu da so oblasti prejele 3 osumljence, ki naj bi zločin priznali, trupel še vedno niso odkrili. Mediji so poročali o odkritju nekakšnega množičnega grobišča z napol kremiranimi človeškimi ostanki. Ta zgodba bo lahko potrjena ali zavržena šele po dolgotrajnem procesiranju forenzičnih preiskav. Drugi mehiški sogovornik, Jose Alberto Moreno Chavez, pa ob tem pove: //////////////////////////////////////////////////////////////// Izjava v posnetku //////////////////////////////////////////////////////////////// Za razumevanje aktualnih dogodkov bomo v odd

Radio Študent, 20. november 2014 ― Novice: Spletna glasbena platforma Spotify in zloglasno ameriško podjetje Uber sta naznanili obetavno partnerstvo. Uporabniki Spotifyja bodo namreč lahko na zelo preprost način izbirali glasbo, ki se bo vrtela v Uberjevem prevoznem sredstvu. Stranke bodo svoj Spotify profil enostavno povezali z aplikacijo Uber, ob vstopu v avtomobil pa jim bo omogočeno vrtenje glasbe iz svojih lastnih seznamov… Seveda pa je tu »keč«, saj bo storitev na voljo le tistim, ki premorejo Spotifyjev premium račun. Povezava bo v raznih svetovnih metropolah omogočena od 21. novembra dalje. Med njimi seveda ni Ljubljane, a če dobro premislimo… kaj ti bo Spotify, ko pa lahko taksista zaprosiš, da premakne na Radio Študent? Britanski shoegaze pionirji Ride, ki so svoje poti sklenili daljnega 1996, zdaj naznanjajo vrnitev na svetovne odre. Po svoji formaciji leta 1988 je bend izdal več vplivnih albumov, med njimi najpomembnejša Nowhere iz leta 1990 in Going Blank Again iz leta 1992. Zadnji album Tarantula je bil izdan leta 1996, tik pred takrat dokončnim razpadom. Za prihajajoče leto Ride napovedujejo večje število koncertov. Med njimi bodo kot headlinerji nastopili na festivalih Primavera Sound v Barceloni in Field Day v Londonu. Po petindvajsetih letih drame je zdaj že skrajni čas, da si tudi bend, ki je s svojimi stadionskimi koncerti, preštevilnimi radijskimi »hitiči« in »bad ass« podobo zaznamoval odraščajoče generacije v devetdesetih letih, zasluži svoj holivudski biografski hommage. Govora je seveda o Guns'n'Roses, katerih zgodba bo bojda na filmski trak ujeta na podlagi biografske knjige Marca Canterja iz leta 2008. V igri je pravi pravcati celovečerec, pri katerem pa zadirčni Axl Rose ne bo imel besede. Film naj bi bil trenutno v povojih, za zdaj pa ostajajo potencialna igralska ekipa in kakršni koli datumi zaviti v tančico skrivnosti.    Billy Corgan, frontman Smashing Pumpkins, je v sklopu predstavitve prihajajočega desetega albuma Monuments to an Elegy napovedal večje

Radio Študent, 20. november 2014 ― Pripravimo se na novo bolezensko paniko, tokrat na evropski grudi. Novopečena evropska komisija se že ukvarja z implementacijo dodatnih zdravstvenih ukrepov po odkritju izjemno nalezljive variante ptičje gripe na Nizozemskem - H5N8. Virus naj bi bil, sicer težko, vendar prenosljiv tudi na človeka. Nekdo, nekje v farmacevtski industriji si že mane roke. Anglikanska cerkev finalizira zadnje korake, ki bodo omogočili, da ženske postanejo škofi. Ako bo vse šlo prvo po načrtu bo prvi ženski škof, škofinja?, škofica?, morebiti rabimo nekaj novih besed, posvečen naslednje leto. Za razliko od kakih drugih ločin, so anglikanci že leta 1994 sprejeli zakon, da lahko ženske postanejo duhovnice. Ekstremistični izraelski naseljenci so v Jeruzalemu obesili palestinskega voznika avtobusa. Incident je dolil ognja na obstoječe napetosti, ko je izraelski vojak prejšnji teden ubil mladoletnika na severu. Razvilo se je več uličnih demonstracij, vendar je premier Benjamin Neanjahu odredil policiji, da jih po hitrem postopku prekine. Izrael je prav tako iz države izgnal norvežanskega zdravnika, saj je bil slednji preveč odkrit v svojem mnenju glede situacije Palestincev. Oblast v Kijevu je s prenehanjem državne administracije, torej s skrbjo za šole, bolnice in druge javne urade na vzhodu Ukrajine, teritorij de facto prepustila vzhodnim disidentom. Nepresenetljivo je sočasno vedno pogosteje kršenje premirja. Ponovno so se pričela artilerijska obstreljevanja Donetska. Več o situaciji in zakaj je Putin izjemno hitro zapustil sestanek G20 čez eno uro v geopolitičnem britoffu. Vedno znova Putin Medijska vojna za resnico o dogajanju na vzhodu Ukrajine se bije naprej. Medtem ko novinarji še naprej citirajo britanske klovne, ki srečanje G20 opisujejo kot uspešno, je največja zgodba ponovno Vladimir Putin. Slednji je odšel nekaj ur pred koncem z izgovorom, da želi ujeti nekaj ur spanja pred delovnim dnevom. Ali se mu lahko zamerimo? Se ostaja na večerji z ljudmi, do družbe kat