Kriterij.si,
22. november 2018
― Sinestetični razlom skladnosti
Maja Delak: Samo za danes
Urednik Thu, 11/22/2018 - 16:31
Sinestetični razlom skladnosti
Samo za danes, plesna predstava, ki je utemeljena na improvizaciji, naključnem zaporedju vlog in razmerju med kolektivom ter posameznico, skozi gib in šum uprizarja meje kolektiva, telesa in zvoka. Pet plesalk, Anja Bornšek, Maja Delak, Snježana Premuš, Kristýna Šajtošová, Urška Vohar, je uprizoritev v soboto,
17. novembra 2018, začelo s poudarjeno kolektivno noto. Vendar kolektiv ni bil skup posameznic, temveč nedoločljivih, amorfnih, a še vedno nekako organskih predsubjektivitet, organizmov oz. spojin, ki jih predstavljajo telesa plesalk. Ta se dvignejo nad družbeno in individualno pojavnost telesa ter postanejo telo samo, onkraj ustaljenih dihotomij na telo-dušo, telo-osebnost, telo-funkcionalnost. Ob šumeči glasbeni podlagi Luke Prinčiča se spletajo in blago premikajo kot skupek bakterij ali molekul. Pri tem je posebej zanimiva vloga udov, ki ves čas štrlijo, a se vseeno zdijo povsem usklajeni s skupkom, ki se počasi, a neutrudno premika po odru. Udi posameznik plesalk, kot izrastki središča telesa, pri tem postajajo udi celotnega skupka, nekakšne migetalke ali tipalke. Ob Prinčičevi podlagi, v kateri se spletata organski in digitalni šum, se zdi, kot da bi bil prizor na odru prav lahko nekakšna antropomorfizirana podoba pod mikroskopom ali pa obratno, da so se ljudje spremenili v mikroskopska bitja oziroma druge mikroentitete. Ta formacija vztraja precej dolgo in gledalca vpelje v užitek opazovanja gomazenja, ga vpije in v prostoru vzpostavi meditativno vzdušje. Morda je to posledica pojava, ki ga je opazoval Freud, namreč gona smrti, ki ga zaznamuje želja po raztopitvi v anorgansko, koncepta, ki ga je Lacan pozneje obrnil v drugo smer. Ali pa deleuzijanskega nekega življenja, nekakšnega predsubjektivnega življenja Dickensonovega lika, ki se iz nezavesti zbudi sredi neznanih ljudi, ki mu želijo pomagati, ne da bi vedeli, kdo so. V tem de