13. brat, 20. april 2020 ― Hja, tudi glasbena zgodovina ni vedno pravična. Nekateri bendi in albumi so res pionirski, prelomni, pa se jih samo stari feni in največji poznavalci spomnijo, nasledniki takšnega zvoka pa se uspejo prebiti do širših množic. Eden izmed bendov iz prve kategorije so sigurno Dag Nasty, prototip melodičnega hardkor benda, ki je v tedaj prevladujoči minimalistični pank zvok sredi osemdesetih vključil mnoge rock elemente. Ustanovil jih je Brian Baker, nekoč eden od motorjev legendarne hardkor skupine Minor Threat, ki je naredila revolucijo tako z zvokom kot tudi z novim odnosom do ustvarjanja glasbe v panku. Brian je že v zadnjem obdobju Minor Threatov prijel za kitaro, tako da so z dvema kitarama iskali bolj širok, melodičen zvok. Zaradi različnih pogledov na glasbo in tudi na glasbeni biznis sta se z ideologom DC hardkora in vodjo založbe Dischord Ian Mackayem razšla. Brian je želel večje dvorane, priti do širših množic. K sodelovanju je povabil Dave Smaleya, nekdanjega pevca bostonskih hardkorovcev DYS (kasneje v All in Down By Law) in naredil bend kot si ga je želel. To pa pomeni hitri, drveči komadi, z melodičnim vokalom, pa tudi z melodično kitaro. Sredi 80ih let prejšnjega stoletja ni bilo veliko podobnih poskusov. Hardkor bendi so zašli ali v crossover zvok pod vplivom začetnega thrash metala, ali pa v bolj hardrock vode. Dag Nasty pa so uspeli združiti melodijo in še vedno dokaj agresiven zvok, ki je črpal bolj iz hardkora kot pa iz panka. Can I Say je prvi izmed treh zaporednih albumov, preden je bend razpadel in se je Brian poskusil v glam rock vodah z Junkyard. A ker je prvi, je sigurno tudi najpomembnejši. Na naslednjih dveh albumih Wig out at Denkos in Field Day je še več melodike in tudi akustičnih kitar, prišlo je tudi do menjave vokalist. Dag Nasty so kasneje kot projekt posneli še 2 albuma in celo singel pred nekaj leti. A ker je Brian polno zaposlen pri Bad Religion, kakšne večje zgodbe s tem bendom ni več pričakovati. A tudi ni potrebe po tem. Ključno

13. brat, 20. april 2020 ― Živim v večino leta sončni Novi Gorici. Klima je blago mediteranska. Lokalpatrioti se zaklinjajo na najboljšo možno klimo in da je že zaradi tega ne zamenjajo za center Slovenije. Kot nekdo, ki vsakodnevno migrira v Ljubljano, na to trditev res nimam pripomb, razen morda na prevroča poletja, ko se niti ponoči ne shladi. Segrevanje podnebja pušča tu še veliko odprtih vprašanj, saj lahko kmalu postane prevroče. A trenutno se ljudje ukvarjajo z bolj akutnim problemom kot je strah pred okužbo z virusom COVID-19. Tudi v času pandemije pa imamo prebivalci Goriške še eno prednost. Kljub bližini Italije je okuženih zelo malo ljudi, resneje bolnih pa tudi ni. Zato se v našem mikrookolju na srečo ne srečujemo z najhujšo posledico bolezni – smrtjo. Smrt je v prvi vrsti osebni dogodek, tako za umrlega kot za njegove najbližje, njegovo okolico. V primeru pandemije smo doživeli dehumanizacijo pokojnikov posebne vrste. Smrt je samo še številka v tabelah. Ta enkratni dogodek se pretvori v številko, primerno za ustrezne računske in statistične metode. In ko postane enkrat del abstraktne matematične operacije, potem ni več daleč od cost benefit analize kot se uporablja v ekonomski znanosti. A tu se pojavi negativno dokazovanje. Torej v smeri koliko se splača še nižat število smrti oz. kolikšna je cena ohranjanja življenj. V najboljšem primeru se to počne zaradi tega, da se izračuna koliko življenje je ogroženih zaradi izrednih ukrepov za zajezitev pandemije, v najslabšem primeru pa to pomeni, kolikšen bo izpad dobička pri posamezni korporaciji zaradi borbe za ohranitev posameznih življenje. Je 100 življenj starostnikov res več vredno kot 5 milijonov evrov dobička, ki bi ga lahko še “plemenitili”? Poznamo vsaj dve zelo razširjeni lažnivi trditvi oz. prevari. Prva je ta, da smo vsi v istem čolnu. Pa ne moremo trditi, da je samo en čoln, da so vsi na čolnu in da imamo vsi enake vloge na čolnu. Trditev naj bi ponazorila, da ni razrednih in drugih razlik. Vsi v krizi postanemo enaki, vsi