Torek ob petih, Recenzije,
21. junij 2016
―
Kratki roman Milana Dekleve, ki se nanaša, kot že naslov sugerira, o Almi Maksimiljani Karlin, ženski, ki ni priznavala avtoritete, ki je vztrajno nasprotovala patriarhalni družbi in s svojo lastno voljo, odločitvami in dejanji tlakovala vzor ženski emancipiranosti.
Kljub nezmotljivi podobnosti Deklevine Alme, nikakor ne moremo neposredno reči, da direktno in biografsko govori o Almi Karlin, saj se avtor osredotoča zgolj na fragmentarne iztočnice njenega življenja, zgodbo pa fiktivno izpelje po svoje, tako kot on vidi Almo Karlin. Če je zgodovinska Alma potovala po svetu, govorila množico jezikov, pisala potopisne romane, Dekleva o tem skorajda ne spregovori ampak svojo zgodbo naplete predvsem kot pripoved zasanjanega malomeščanskega dekleta, ki želi potovati, pisati, predvsem pa se izogniti njeni družbeno pričakovani prihodnosti. Avtorja predvsem zanima Alma Karlin v prelomnih trenutkih, ki so jo najbolj zaznamovala ter jo oblikovala v osebnost, kot jo poznamo. Knjiga je razdeljena na štiri obdobja njenega življenja. Na začetku, preden se z Almo sploh seznanimo, smo postavljeni v njeno londonsko bivanjsko okolje, kjer študira jezike in tke vezi, ki ji bodo v nadaljevanju poti velikokrat pomagale. Drugi del jo postavi pred prvo potovanje, tretji in četrti del pa zaobjemata njeno življenje med drugo svetovno vojno. Ravno tkanje vezi pa literarni junakinji Almi predstavlja tisto odstopanje, ki ga zgodovinska Alma Karlin verjetno ne bi dovolila. In to je zanašanje na pomoč drugih. Zgodovinska osebnost, po kateri se literarno delo tudi zgleduje, ne priznava avtoritete in se ne pokorava pritiskom družbe. Prav takšna je tudi literarna Junakinja Alma, ki je takšna zgolj na prvi pogled. Nedvomno se Dekleva drži biografskega življenja resnične osebe, vendar ji ravno zanašanje na pomoč drugih spodkoplje njeno »herojskost«. Literarna Alma, se je nedvomno šolala v Londonu, tam tudi poučevala jezike, nedvomno je med prvo svetovno vojno prebegnila na norveško, nedvomno je pot
