Zgodovinski portal, 15. november 2016 ― Tomaž Humar, slovenski vrhunski alpinist, * 18. februar 1969, Ljubljana, † 10. november 2009, Langtang Lirung, Nepal. Kolikor resnice premoreš, toliko si resničen. Kolikor prijateljev si prikličeš, toliko jih boš tudi imel. Kolikor bogastva si sposoben sprejeti, toliko ga boš tudi deležen. Kolikor sonca spustiš skozi duri svojega srca, v tolikšni meri bo svetilo tudi za druge. Ko si pripravljen deliti, takrat piješ pri izviru. Slišati GLAS, Videti LUČ, Sprejeti DARILO, Biti HVALEŽEN – Biti in ostati ČLOVEK. Tomaž Humar V Ljubljani rojenega Kamničana je pot v gore vodila prek rokometa. Zanimivo je, kako je Tomaž Humar kmalu spremenil izkušnjo kolektivnega športa v individualni alpinizem in še posebej v njegovo najbolj samotarsko različico – samohodstvo. Že na samem začetku plezalne poti se je namreč poskusil v solo plezanju zahtevnih smeri. Čeprav je težke smeri plezal tudi v navezi, so zahtevni solo vzponi ostali njegov zaščitni znak skozi celotno plezalno kariero. Prve uspehe v Himalaji pa je vendarle dosegel v družbi soplezalcev na odpravah, če lahko tako rečemo vzponu na Ganeš V v družbi Staneta Belaka – Šraufa in drzen vzpon čez severozahodno steno Ama Dablama v navezi z Vanjo Furlanom, za katerega sta dobila tudi najvišje svetovno alpinistično priznanje zlati cepin. A že na naslednji odpravi v zahodni Nepal se je kljub veččlanski odpravi odločil za solovzpon in po novi smeri preplezal steno visokega šesttisočaka Bobaje. Leto kasneje se je za vzpon po zahodni steni Nuptseja navezal na vrv z Janezom Jegličem, a Jegličeva nesreča, ko ga je nenaden sunek pahnil v prepad, je Humarja primorala v skoraj nadčloveško dejanje, da se je sam rešil z zelo zahtevne gore. Kljub Himalaji pa Humar ni zanemaril še ene svoje posebnosti, težkih solo vzponov v tehničnih smereh. Sam preplezal nekaj takrat najtežjih tehničnih smeri pri nas: Nespodobno povabilo v Vežici, Močvirje norih želja v Rzeniku, Ko jagenjčki obmolknejo v Štruci in še nekaj drugih.