Konteksti (Tomaž Bešter), 21. oktober 2019 ― vir slike: miszalozba.com Knjige kot zapis misli nekega časa, tok komunikacije zapisanih idej pisca ali piske, so zanimive iz različnih vzrokov, jasno. Veliko jih je takšnih, ki so zanimive zaradi tega, ker so prve, mnogo je tudi takšnih, ki so predmet poželenja zato, ker so zadnje. Nekatere so zanimive samo zaradi tega, ker so povzročile večje in manjše revolucije mišljenja, nekatere pa sploh ne zato, ker bi imele zanimivo vsebino, temveč zato, ker so jih napisali točno določeni ljudje. Tako bi lahko napisali, da je mnogoštevilno veliko knjig, ki so zanimive natanko zato, ker nas skozi optiko avtorskega filtra peljejo na točno določen kraj ob točno določenem trenutku, nekatere pa so zanimive tudi zato, ker je zanimiv čas, v katerem so nastale. In med te slednje prištevam tudi pred kratkim prebrano delo enega najpomembnejših pisateljev weimarske republike, Kurta Tucholskyja z naslovom Grad Gripsholm, poletna zgodba. V prevodu Tine Štrancar je izšlo pri založbi Miš. Grad Gripsholm je bil izdan leta 1931, v zadnjih letih weimarske republike, preden so dobršen del sveta v črnino ovili nacisti, kjer tudi Tucholsky, ki je bil židovskih korenin, seveda ni imel nikakršnih perspektiv. Prebrati je mogoče, da so 1933 njegove knjige gorele. In čeprav Grad Gripsholm fiktivno delo, se bere kot zanimiv dokument preteklosti. Na nek način izjemno zanimivo dopolnjuje Isherwoodovo delo Slovo od Berlina, ki so ga pred leti izdali pri Cankarjevi založbi med Modernimi klasiki. V povzetku bi lahko dejali, da gre za izjemno lahkotno branje, v katerem najdemo tako avtobiografske elemente (odhod v tujino), izjemno lepo ljubezensko zgodbo, v katerem je razprostrt ideal dopolnjevanja moškega in ženske v njunem skupnem preživljanju časa, kritika kulturnega miljeja z iskanjem uspešne produkcije gradiva za knjižni trg , prav tako pa kritika prihajajočega norega nemškega nacionalizma z iskrico revolucionarnega disidentstva, s katero je mogoče želel prepričati predvsem samega sebe,

ARS Skladatelj tedna, 21. oktober 2019 ― Poslušajte Žebretove skladbe: Svobodi naproti za simfonični orkester, samospev Maja in morje za glas in orkester ter balet Dan. Cikel oddaj Skladatelj tedna v tem tednu posvečamo enemu najtehtnejših slovenskih skladateljev 20. stoletja Demetriju Žebretu. Njegova kompozicijska ustvarjalnost je pogosto v senci obsežnega dirigentskega dela, saj je bil Žebre zelo prodoren in uspešen dirigent, kot ustvarjalec pa zelo samokritičen in zadržan perfekcionist. Žebre je bil v razsežnosti svojega vsestranskega glasbeno-umetniškega dela tudi uspešen umetniški vodja in operni direktor, snovalec glasbenih programov in glasbeni organizator. Demetrij Žebre se je rodil 22. decembra 1912 v Ljubljani. Kompozicijo je študiral na Državnem glasbenem konservatoriju v Ljubljani pri Slavku Ostercu, študij je nadaljeval pri skladateljih Josefu Suku in Aloisu Habi v Pragi. Tam je študiral tudi dirigiranje pri Vaclavu Talichu. Po vrnitvi iz Prage je leta 1936 postal korepetitor, leta 1938 pa dirigent v ljubljanski operni hiši, kjer je dirigiral do leta 1948. Po 2. svetovni vojni je bil leta 1946 krajši čas referent za resno glasbo na Radiu Ljubljana, v sezoni 1947/1948 je bil v Trstu organizator slovenskega glasbenega življenja, vodja in mentor orkestra Glasbene matice Trst, nadzornik njene glasbene šole in sodelavec Radia Trst II, maja 1948 pa se vrnil v ljubljansko Opero. Med letoma 1949 in 1952 je bil nato dirigent v operni hiši v Mariboru, bil je tudi pobudnik simfoničnega muziciranja v mestu z rednimi koncerti in prvi umetniški vodja Mariborske filharmonije, ki je delovala med letoma 1950 in 1965. Leta 1952 je prejel Prešernovo nagrado za vodenje Opere in filharmonije v Mariboru. Od leta 1952 do 1959 je bil operni dirigent v hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu, od leta 1958 do leta 1968 pa je bil direktor ljubljanske Opere. Skladatelj je preminil 14. marca 1970 v Ljubljani. Žebretov opus obsega orke­stralna in koncertantna dela, komorne in solistične skladbe, samospeve, zborovsk

ARS Obiski kraljice, 21. oktober 2019 ― Predstavila se bo z deli romantičnih in klasicističnih orgelskih ustvarjalcev. Carole Ruth Terry, ameriška organistka, čembalistka in glasbena pedagoginja je tokratna orgelska interpretka. Predstavila se bo z deli manj znanih romantičnih in pozno klasicističnih orgelskih skladateljev. Posebej je poznana po svojih nastopih in posnetkih z nemško romantično glasbo in je strokovnjakinja za zgradbo inštrumentov s tipkami, s čimer se ukvarja tudi na akademski ravni. Kot izvajalka in pedagoginja je sodelovala na številnih ameriških in mednarodnih glasbenih festivalih in poletnih akademijah, na primer na orgelskem festivalu Bamboo v Manili na Filipinih, na baročni akademiji Attersee, na festivalu Schleswig-Holstein v nemškem Lübecku in na orgelskem festivalu v kanadskem Calgaryu.