Notranjsko primorske novice » Kultura, 27. junij 2016 ― Marcel Štefančič je prepoznavna osebnost logaškega kulturnega in družbenega življenja, čeprav je del njegova bitja in žitja prisoten tudi v rodnih Dekanih, kamor se z veseljem vrača. Že več kot 50 let ustvarja na področju slovenske besede, po izobrazbi je namreč slavist, obsežen del kulturnega prizadevanja pa je posvetil in še vedno posveča glasbi in gledališču. Logatčani ga prav tako poznajo kot nekdanjega urednika Logaških novic, za katere še vedno pripravlja notice, saj pozorno in s kritično distanco spremlja dogajanje v domačem okolju. Pred skoraj 30 leti se je za krajši čas podal v politične vode, v času osamosvajanja pa povsem od blizu spremljal dogajanje, ki je dalo Sloveniji povsem nove dimenzije vse do današnjih dni. Marcel Štefančič Foto: Valter Leban Širša javnost vas najbolje pozna po širokem kulturnem udejstvovanju, v prelomnem letu 1991 pa ste bili tudi neodvisni poslanec slovenskega parlamenta. Kako ste pred 25 leti kot politik in  Marcel Štefančič doživljali burno dogajanje? Pred razpadom Demosa sem bil njegov član oziroma član Slovenske demokratične zveze. Dogodke sem doživljal na svojevrsten, a hkrati pričakovan način. Leti 90 in 91 nista prišli kar sami od sebe, saj smo se že v Logatcu globoko v 80 letih pripravljali na to, da se bo nekaj razplamtelo. Gostili smo celo vrsto književnikov in takratnih političnih veljakov, s katerimi smo se pogovarjali o usodi Slovenije, ki se je risala na obzorju. Vsa ta napetost je vodila do obsežne spremembe, ki je pripeljala do plebiscita. To je bil velik dogodek, pomešan z veliko radostjo, a do vsega tega ni prišlo čez noč. Marcel Štefančič Foto: Valter Leban Zanimivo je, da so bili med osrednjimi idejnimi akterji za osamosvojitev Slovenije ves čas kulturniki in filozofi, tako pri 57. številki Nove revije kot pri Majniški deklaraciji. Se tudi vam zdi, da je v zadnjih letih kulturniško-intelektualni duh, ki bi moral držati zrcalo družbi, izgubil svoje poslanstvo? Temu lahko samo pritrdim. P

Hiša kulture v Pivki, 27. junij 2016 ― Evgen Čopi Gorišek: Janez v čudežni deželi / Janez in Wonderland1. – 23. julij 2016otvoritev: 1. julij ob 19. uriEvgen Čopi Gorišek (1994) študira kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Ukvarja se s kiparstvom in slikanjem na platna in zidove. Trenutno živi in dela v Ljubljani.instagram.com/evgen.copi.gorisekIzhodišče za slikarsko ustvarjanje Evgena Čopija Goriška je sodobno življenje v mestih, predvsem dogodki in situacije, v katerih prihajajo do izraza sprevrženosti, protislovja in absurdi kapitalističnega sistema ter potrošniške kulture. Umetnik predstavlja to dogajanje skozi oči posameznika, ki ga zadeva, z določeno mero osebne prizadetosti, kritike in ironije, kar se kaže v značilnih ekspresionističnih prijemih, kot so deformacija figur, močan nenaravni kolorit in kombinacija različnih slikarskih tehnik na istem platnu, običajno velikih dimenzij. Na tokratni razstavi z naslovom Janez v čudežni deželi predstavlja dela, v katerih se ukvarja z avtohtonimi problemi slovenske družbe v luči dogodkov zadnjega leta, in se sprašuje, kdaj in če sploh se bo kaj spremenilo – na bolje.Kustosinja razstave je Mojca Grmek.

Airbeletrina, 27. junij 2016 ― »Kaj pa ti še čakaš, na limono, pomarančo?« me je na način, ki ne pušča nobenega prostora za morebiten nesporazum, od šanka konobe v Betigi nagnal natakar, ko je opazil, da vlečem na ušesa pogovor med njim in kuharjem. Ali pa je bil samo njegov pomočnik, to zdaj niti ni pomembno. Ker sem naročil pivo, je bilo medvrstično sporočilo še toliko bolj očitno, pa mu tega niti za hip nisem zameril. Tistega 20. junija 2008 so bili namreč vsi tamkajšnji domačini videti precej na tleh. Čeprav so najbrž komaj dočakali začetek nove turistične sezone, so delovali povsem brezvoljno, zato bi bila vsakršna taktnost, če že ne prijaznost, zanje že prehud napor. Hrvaška reprezentanca je le slabo uro prej izgubila že dobljeno tekmo četrtfinala evropskega prvenstva proti Turkom. In to kako! Potem ko so le dve minuti pred koncem drugega podaljška povedli, so nasprotniki že v naslednjem napadu, ki se je zaradi dolgega proslavljanja zadetka zgodil že v sodnikovem dodatku, uspeli izenačiti in izsiliti enajstmetrovke, pri izvajanju katerih so bili hrvaški reprezentanti tako demoralizirani, da ne bi bili sposobni zadeti niti nebranjene mreže.