Kriterij.si,
10. april 2020
― Tujek v telesu, tujek med nami
Post-koronsko gledališče
Urednik Fri, 04/10/2020 - 11:02
Tujek v telesu, tujek med nami
O stranskih odvodih zdravstvene anksioznosti
1
Bilo je enkrat v letu 2011, morda novembra. Ne spomnim se več natanko, vse dokaze pa sem že pred leti zavrgla.
Napisala sem poslovilno pismo za bližnje, ga vtaknila pod blazino in legla. S prižgano namizno lučko sem čakala smrt.
Zjutraj sem se zbudila kot običajno. Polomljena in neprespana, drži – ampak (očitno) še vedno živa.
Večer prej nisem zaužila večjega števila zdravil (po možnosti s pretečenim rokom uporabnosti) ali arzenika. Nisem spila čistila ali si prerezala žil. Nisem prebolevala kakšne hujše bolezni – in nič ni kazalo, da jo v kratkem bom. Smrt sem čakala, ker sem trdno verjela, da imam v možganskem žilju anevrizmo, ki jo bo zdaj zdaj razneslo.
Ta strah se ni pojavil (povsem) iz nič. Po razmeroma benignem udarcu v glavo sem odkrila, da so moje zenice neenako velike. »Ko so tvoje zenice neenake, takrat veš, da je konec,« mi je nekoč, ne vem več zakaj, rekel cimer. Tudi neki nevrolog na urgenci – zelo ambiciozen, zelo zavzet – je izjavil, da gre morda za anevrizmo, in me poslal na magnetnoresonančno angiografijo možganskega žilja.
»Vse je v redu,« mi je drugi, starejši nevrolog rekel po preiskavi. »Kar mirno pojdite domov.« Čez nekaj ur so me poklicali nazaj. »V vaših možganih smo nekaj našli,« je rekel nekdo, ampak po telefonu niso povedali česa več.
Sledilo je CT-slikanje, ki je pokazalo, da je bilo tisto »nekaj« le napaka v magnetnoresonančnem posnetku. »Vse je v redu,« so mi spet rekli. »Kar mirno pojdite domov.«
Po prvem zdrsu jim nisem več zaupala. Sumničavo sem čakala, da me pobere.
Ohromljajoč strah me je spremljal mesece dolgo. Zenici sem si z LED lučko na telefonu ogledovala večkrat na dan. Sta enako veliki? Sta enako odzivni? Pogo
