Biblioblog, 25. september 2019 ― Veronika in Mojca sta na Facebooku odprla novo skupino z imenom "Knjižničarske novice". Ali to kaže na bolj odprto usmeritev uredniškega odbora? Seveda ne. Tole je "opis skupine": Smo knjižničarji, strokovnjaki, entuziasti, ki verjamemo, da lahko le skupaj ustvarimo zgodbe, ki inspirirajo , informirajo in navdihujejo. Verjamemo, da knjižničarji ustvarjamo prostor za inovacije ter se hkrati ne bojimo kritičnega razmisleka o naši stroki. Vsak od nas prihaja iz različnega tipa knjižnic, pobvezuje pa nas poslanstvo, da širimo in vzpodbujamo znanje. Skupina Kmjižničarske novice je namenjena izmenjavi mnenj in obveščanju s področja knjižničarstva in sorodnih ved. (sic, podčrtal črkovalnik) Na vprašanje, kako bo izpolnila svoje 3 leta stare obljube o preoblikovanju v odprti dostop, je odgovorna urednica odgovorila: Spoštovani kolega, v pripravi je prenova elektronske verzije KN oziroma informativnega portala Knjižničarske novice. Ko bo čas za to, z veseljem, delimo vse novosti. Skupina je po njuni odločitvi ZAPRTA. Seveda zaprta skupina nikakor ne more širiti in vzpodbujati znanja! Ne more niti izmenjavati mnenja in obveščati ne-člane! Na vprašanje o tem, zakaj je skupina zaprta, mi je Veronika odgovorila: Spoštovani, če vam naša odločitev o smeri ali objavah ni všeč in ni v skladu z vašimi vrednotami, vam naših objav ni potrebno spremljati. Na to sta brez opozorila izbrisali objavo, čeprav ni kršila nobenih pravil. Izbrisali sta tudi komentar odgovora Veroniki in še en komentar pod objavo druge članice. Nato so enemu članu onemogočili vse objave v skupini. Zanima me, ali se vsi člani uredniškega odbora strinjajo z obliko in "skrbjo" za vsebino skupine? Še posebej me zanima njihovo mnenje glede brisanja komentarjev in objav! Nov ravnatelj knjižnice Viljem Leban bo tako imel veliko dela pri osveščanju svojih zaposlenih o modernih smernicah v knjižničarstvu. Tudi znanstvena revija Knjižnica žal ne objavlja v odprtem dostopu. O tem ga bomo kmalu povprašal

Trubarjeva hiša literature, 25. september 2019 ― V sredo, 25. septembra, je v Trubarjevi hiši potekala okrogla miza na temo branja danes. Vodila jo je Tatjana Pristolič, ki je gostila pisatelja in izdajatelja Toma Kočarja, profesorico Oddelka za bibliotekarstvo Filozofske fakultete Polono Vilar, knjižno blogerko Nino Prešern in Lenarta J. Kučića, raziskovalca in publicista. Izhodišča za pogovor so izhajala iz tega, da je bralcev vedno manj, da prodaja knjig upada in da založbe usihajo. Tomo Kočar je komentiral, da samo branje ni v krizi, ampak da je bolj problem v tem, kaj beremo, saj se je z vseprisotnostjo spleta spremenilo naše razumevanje pisane besede, beremo drugače kot včasih. Lenart J. Kučić se je navezal, da moramo pri vsakem mediju upoštevati celoten produkcijski proces, nekaj, kar v enem mediju deluje, za drugega ni zanimivo. Oči mu odpira branje starejših tekstov, ko se je že razmišljalo o tehnologiji, a še ni prevzela našega vsakdana in naprave niso bile na dosegu, zato je morala delovati domišljija. Izpostavil je skoraj neznano knjigo Julesa Verna, Pariz v 20. stoletju, kjer zapiše, da bo tehnologija za objav vsem na dosegu, vendar pa bo število tistih, ki bodo hoteli kaj objaviti, veliko večje od števila tistih, ki bodo to hoteli brati. Tomo Kočar je dodal, da je problem, da informacij nihče ne selekcionira. Polona Vilar je razložila, da gre pri tem za t. i. princip najmanjšega napora, ki je bil v preteklosti vedno gonilo napredka, vendar pa so ga tehnologije, ki spodbujajo našo naravo tako, da nenehno izbiramo lahkost pred naporom, šle v napačno smer. Ko to povežemo še z informacijsko eksplozijo, pride do vprašanja selekcije in kompetenc. Branje je zato pogosto postalo stvar osebne izbire. To se je zgodilo tudi zato, ker nam branje oziroma načitanost ne daje neke jasne prednosti na trgu dela, je izpostavil Kučić.