Špehšpilja,
18. november 2015
―
Prejšnji teden sem si ogledal novo Bondiado, štiriindvajseto po vrsti po uradnem kanonu. Spectre z vprašanjem o varnosti in zlorabi kopičenja podatkov poseže v aktualne dnevnopolitične tematike, a zgodbovno ne doseže Skyfalla, saj se bolj kot z zgodbo ukvarja s pokloni prejšnjim filmom iz serije. S čimer sicer ni nič narobe, če od Bonda pričakuješ kolaž visokooktanske akcije na eksotičnih lokacijah in brezbrižno promoviranje trgovskih dobrin od zapestne ure do avtomobila ter vsega vmes. Za povrh pa si privoščijo še svojo verzijo igroprestolnega Vršaca oziroma gorostasega Gregorja Clegana, saj se ameriški rokoborec Dave Bautista kot zlobni silak Hinx (ki je po Draxu iz Varuhov galaksije očitno aboniran na zaključni iks v imenu, saj kmalu pride še Heist, kjer je njegovemu liku ime Cox) ne mudi kopirati Cleganovih potez, ob katerem nam (vsaj nekaterim) popadajo oči iz jamic.
A kljub vizualni poslastici in mojstrskem tempu filma Craigov Bondjames Bond ni najboljši britanski tajni agent, ki sem ga gledal prejšnji teden. Po dobrem mesecu od svetovne premiere so mi v roke končno prišle prve epizode na novo oživljenega risanega mojstra reševanj iz kočljivih položajev, okroglouhega Hrabrega miška, ki je eden od temeljnih kamnov odraščanja v osemdesetih. Mešanica odbitega britanskega humorja, ki nam je mulcem v dosti primerih letel preko glave, in genialnega prevoda ter sinhronizacije z Rifletom na čelu, je poskrbela za uvajanje v absurdistični humor, ki smo ga nato pri obhajilu prejeli pod podobo Monty Pythonov.
A genialnost slovenske priredbe je bila dvorezen meč. Ko sem pred leti hotel pogledati britanski izvirnik, se mi je zatikal v goltu, čeprav je glas glodalskemu vohunu posodil sam delboyasti David Jason. A ni šlo. Nostalgični filter ga ni prepustil skozi mrežo spomina. Liki niso imeli glasov, ki bi jih morali imeti. Kot vampi, pri katerih te kašasta struktura prepričuje, da ne ješ mesa in zobje pričakujejo več kontramomenta.
Zato sem sklenil srečo poskusiti v drug