Kriterij.si,
19. september 2019
― Bolj človeški
festival Mladi levi 2019
Urednik Thu, 09/19/2019 - 11:50
Bolj človeški
V atriju Stare elektrarne se drenja nekaj ducatov obiskovalcev. Večini s hlačnic, z ramen ali s konic dežnikov kapljajo debele kaplje poletnega dežja. Snidenja, razhajanja, stiski rok, smeh, besede, objemi … Nad vsem tem visi pričakovanje dogodka.
Ko se občinstvo posede, spregovori vodja festivala Nevenka Koprivšek in nas spomni, da je privilegij sedeti v dvorani in gledati predstave, in da jasno vedeti, da festival ni namenjen le pasivnemu opazovanju del umetnikov, da ta ustvarja svoboden prostor oziroma prostor svobode, v katerem postane človek del začasne skupnosti. »Svet je poln protislovij,« pravi in pogleda na drugo stran zrcala. Uničenje hektarjev gozda v Braziliji, tisočera trupla beguncev v Sredozemskem morju. Festival ustvarja začasno (čutečo) skupnost in naloga te je, da odzvanja in se na koncu na svet tudi odzove. Kot na zidu Stare elektrarne po novem kričeče odzvanja zvočni zapis: svoboda umetnice Urše Vidic.
***
MACBETTU
Macbettu. Predstava, ki je odprla 22. festival Mladi levi, je v svoji pojavnosti in izrazu očitno izstopala. Dramska matrica je presenetila in občinstvo se do nje nekako ni moglo soglasno opredeliti. Odrska domiselnost in originalna izpeljava lika Macbetha sta Macbetha postavila na pusto planjavo krikov, vreščečih spak in bučanja vetra.
Vse se je začelo z glasnim udrihanju po železnih vratih, kot da bi nekaj želelo vstopiti, nekaj zunaj predstave. Predstava je v svojem izrazu polna paradoksov. Občinstva ne boža, niti ga v celoti ne ozavesti – ignorira ga in ga v intervalih napada. Pred nami je vzpostavljala svoje mehanizme, jih postopoma razkrivala in rušila ter s tem pred nami razkrivala matrico Macbetha samega. V svet znakov in simbolov se je spuščala neobremenjeno, pred nami. In tako je ustvarila odrski poligon, skozi katerega so se telesa igralcev suvereno sukala. Na koncu tega nas je čakala podoba Macbetha, sedečega na stolu z lu