Konteksti (Tomaž Bešter), 7. julij 2016 ― Pred kratkim smo na police dobili še en prevod Johna Greena, ki je, tako kot marsikje drugje po svetu, tudi pri nas povsem upravičeno zaslovel s svojim mladinskim pisanjem, še posebno z romanom Krive so zvezde. A slednji je pravzaprav zaenkrat zadnji roman, ki ga je objavil in tako v slovenskih prevodih v zadnjih letih tako lahko beremo njegova starejša dela, izbor pa nima kakega posebnega kronološkega reda. Po Zvezdah smo dobili Kdo si, Aljaska?, ki je bil njegov prvi roman, nato Lažna mesta, ki ga je izdal 2008, sedaj pa lahko beremo še Katherine, Katherine, v originalu An abundance of Katherines, roman, ki ga je izdal po Aljaski in pred Lažnimi mesti. In kot pri vseh delih, ki so Zvezdam sledili v prevodih, je potrebno tudi tu vedeti, da ne bomo brali Krive so zvezde. Kdor bo v Katherine, Katherine iskal to, bo zelo razočaran. Gre preprosto za delo, ki ga je napisal na poti svoje sedaj že kar bleščeče kariere, v kateri je sedaj postavljen prav gotovo kot eden od najboljših mladinskih pisateljev; eden tistih, ki so poskrbeli za to, da o mladinskem žanru nikakor ne smemo govoriti z pokroviteljskim ali celo manjvrednim tonom, saj je v vsebine svojih del vpletel razmišljanja o zelo pomembnih temah, o katerih se ni tako enostavno pogovarjati. John Green je eden večjih carjev med sodobnimi pisatelji. vir slike: emka.si Katherine, Katherine bi lahko v tem kontekstu označil za povsem povprečno branje. Za razliko od ostalih del, ki sem jih bral in so se ukvarjali z dojemanjem smrtonosne bolezni, smrtjo in pobegom od doma, se tukaj Green ni spustil v tako mogočne problemske motive. In če je v drugih delih prevladujoč močan značaj glavnih (predvsem junakinj), si tule ne vzame zapletov in časa tako resno, da bi lahko bralec skupaj s katerim od junakov vred razvil fascinacijo nad kakim posebnim likom v zgodbi. A vse to še ne pomeni, da ne gre za prijetno čtivo, bere se kot sproščena zgodba o mladih na enem od življenjskih prelomov, brez kakih večjih moralnih in situa

Airbeletrina, 7. julij 2016 ― Vedno znova me preseneča, kakšen antiludizem popade določene osebke že ob bežni omembi nogometa. Če se je mojega zanimanja za to igro ožja družba že navadila in ga celo brez večjih težav tolerira, pa se med tistimi »zunaj« še zmeraj najde kak junak ali pač junakinja, ki v svoji kalnoumnosti poda splošno znano in posledično nadvse klišejsko sodbo: »Ne vem, kaj vidiš v tej igri. Navsezadnje gre samo za 22 tipov (priznam, ženskega nogometa ne spremljam op. a.), ki skačejo za eno žogo.« Ker nisem pristaš vodeb(il)izma, da bi v golu videl simbolno vzporednico vagine, pa tudi iskalec življenjskega smisla in presežnega pomena ne, se moj dobro izvežbani odgovor v zagovor žogobrca v takih situacijah glasi nekako takole: »Vem.«, čemur sledi napadalni duo retoričnih vprašanj: »A ti od nogometa pričakuješ še kaj več? Ni to povsem dovolj?«