Radio Študent,
27. februar 2017
―
Predstavljajmo si, da bi Teajteta in Eleatskega gosta sredi Platonovega dialoga Sofist odneslo v kino. Sedaj se oba v stanju splošne začudenosti naenkrat ne moreta spomniti, od kod sta prišla, zato pričneta obnavljati miselno sled, ki ju vodi nazaj do dialoga. V njem sta ravno prej ugotavljala, kaj je bistvo sofista, tega lažnega pretendenta filozofije. Odgovora ne bosta našla, če prej ne opravita neke delitve, ustvarita določene kategorizacije in serije njenih porazdeljevanj.
Ugotovita, da je rod sofista težko ulovljiv, zato bosta definicijo izpeljala na primeru ribiča, ki je sofistu analogen v tem, da je lovec. Definicij bo na koncu več, na poti k prvi izmed njih pa pride do določitve, da je sofist lovec na človeka, ki je krotko živo bitje. Vidimo torej, da je v procesu določevanja sofista predpostavljena definicija človeka. Ena serija določevanja tako nosi s sabo še druge in v toku natančnejšega definiranja se nazadnje bohoti krošnja kategorizacij različnih pojmov.
Toda ta vidik delitve ni toliko pomemben. Deleuze v dodatku Logike smisla pravi, da je treba pogledati še v preostali Platonov opus in pravi cilj delitve iskati drugod. Sofistu sta v tem oziru sorodni še Platonovi deli Politik in Fajdros. V prvem se sprašujejo, kdo naj bi bil pastir ljudi. Ta izhodiščna definicija je sicer postavljena kot model za politika, a kaj ob tem poreči na pojme zdravnika, trgovca in rokodelca, ki se prav tako najdejo v zgornji opredelitvi. Podobno v Fajdrosu nastopajo različni rivali, ki se vsi obnašajo kot edini pravi nosilci definicije zamaknjenosti oz. ljubezni.
V obeh primerih imamo opravka z množico pretendentov, med katerimi je potrebno opraviti selekcijo, razločiti pristne od nepristnih in s tem razločiti tiste, ki so pravi, od tistih, ki so lažni. Izbira ne poteka po poti ustvarjanja preprostih binarizmov. Tisto najbolj pristno bo obveljalo kot model, na podlagi katerega se bo sklepalo o pristnosti drugih stvari. V Fajdrosu in Politiku za model obvel
