CD (Blog Ursule Cetinski), 13. junij 2016 ― Ena od največjih atrakcij mojega otroštva je bil obisk cirkusa. Oče nama je z bratom celo priskrbel vstopnici v prvi vrsti, nekakšna loža je bila to, z žametom prekrita. Kateri od cirkusov je bil, ne vem več. Morda je bil celo cirkus slovite Moire Orfei! Vsekakor pa so v Ljubljano pripotovali s šotorom in številnimi prikolicami, v katerih so imeli celo divje živali. Seveda se levov in slonov najbolj spomnim. Pa krotilca levov, ki je bil obkrožen z levinjami in levi; razpiral jim je velikanske gobce z belimi čekani, v katere je vtikal lastno glavo. Še zdaj me zmrazi! Kakšno neskončno doživetje. Sladkorna pena se mi je kar zataknila v požiralniku. Od vznemirjenja in groze! Od tedaj je preteklo najmanj štirideset let, pa kot da bi bilo včeraj. Neskončno doživetje. Klovni in vrvohodke v bleščicah, ki so nas slepile z lesketom. Strah, vznemirjenje, vzhičenje. Velike otroške oči. Vse naenkrat, polno vtisov, zaradi katerih še mesece dolgo nismo mogli mirno spati. Takrat se še nismo kaj veliko ukvarjali s pravicami živali. Dame so še mirno hodile po ulicah v krznenih plaščih, za katere je bilo kratkovidno žrtvovanih toliko dragocenih in redkih živalskih vrst. Marsikaj, kar je bilo tedaj normalno in običajno, se danes zdi popolnoma nesprejemljivo. Ampak cirkus je še vedno doživetje. Levov in slonov in dolgih pitonov ni več, ostal pa je človek s svojimi vragolijami, akrobacijami in senzacijami. Z veseljem sem nekajkrat v Montrealu obiskala cirkuško gledališče Tohu, stavbo, ki so jo zgradili na nekdanjem smetišču, podzemno gnitje smeti pa ji bo še leta dolgo služilo za ekološko ogrevanje in kurjavo. Cirkus je postal neanimaličen, posebna oblika gledališča. Tudi v Cankarjevem domu smo že doživeli cirkuške vragolije, ki so v resnici vrhunske predstave, kar spomnimo se na kanadsko skupino Cirque Éloize ali švedski cirkus Cirkör. Letos bomo zadnje decembrske dni pripravili gostovanje novega vietnamskega cirkusa, ki bo akrobatsko doživetje, ki se ga bodo današnji otroci živo s