ARS Za en bokal muzike, 1. oktober 2018 ― V oddaji Za en bokal muzike poslušamo posnetke ljudske glasbe iz starejših oddaj Slovenska zemlja v pesmi in besedi in iz arhivov naše radijske postaje […] V oddaji Za en bokal muzike poslušamo posnetke ljudske glasbe iz starejših oddaj Slovenska zemlja v pesmi in besedi in iz arhivov naše radijske postaje ter Glasbeno narodopisnega instituta. Tako nam ponuja vpogled v izvedbene prakse in interpretacije pevcev in godcev, obenem pa tudi v spremembe v načinih izvajanja in odnosu do izročila, kot jih prinaša čas in spreminjanje načina življenja. Tokrat bomo slišali posnetke s Tolstega vrha pod Gorjanci, kot so nastali ob druženju pevcev in godcev v zidanici leta 1976.

ARS Filmska glasba, 1. oktober 2018 ― V zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja je bil Auguste Rodin na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči. Kot uveljavljen in priznan kipar je začel dobivati velika državna […] V zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja je bil Auguste Rodin na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči. Kot uveljavljen in priznan kipar je začel dobivati velika državna naročila in izdelal nekatere izmed svojih največjih mojstrovin. V poetiki ga je še posebno navdihnilo sveže razmerje z mlado in nadarjeno vajenko, pomočnico in ljubico Camille Claudel, v katerem je raziskoval meje čutno sprejemljivega za občinstvo in iskal možnosti izraza v abstraktnejših oblikah. Za portret umetnika, ki je utiral pot v modernizem, je igrani film z lakoničnim naslovom Rodin presenetljivo klasičen, v tem smislu, da na trenutke pravzaprav prikliče obdobje prvih nemih filmov, ki so se rojevali približno hkrati. Na vizualni ravni sicer filmu ne moremo očitati ničesar; gre za natančno poustvaritev Rodinovega ateljeja ter prefinjeno uporabo svetlobe in skoraj monokromatske barvne lestvice, s katero sijajno poudarja umetnikovo obvladovanje izraznega medija. Pri tem bi skoraj lahko uporabili pojem haptičnost, ki je še toliko zanimivejši, ker režiser Jacques Doillon v dveh urah tako rekoč ni zapustil tega prostora. Seveda lahko razumemo izhodiščno motivacijo, da gre za »vpogled v umetnikov atelje« v pomenu raziskovanja ustvarjalnega procesa, toda rezultat je nenavadno statičen in moreč v razpetosti med snovnim in duhovnim. Še posebno glede na to, da je bil Rodin kot umetnik in premišljevalec zelo strasten, tako zasebno kot ustvarjalno pa svobodnih pogledov na telesnost. Doillon je seveda v okviru pripovedi odkljukal obvezne točke Rodinove biografije, vendar se zdi, da te zgoščene, splošno znane točke malodane prezira: v filmu se dobesedno sprehodijo mimo Hugo, Monet, Rilke, Cézanne in drugi sodobniki, k umetnostnozgodovinskemu okviru pa doprinesejo komaj kaj. Tisto, kar ostane po ogledu, je predvsem Doillonova konceptualna pro

ARS Filmska glasba, 1. oktober 2018 ― Glede na to, da Ivan Cankar nasploh velja za največjega slovenskega pisatelja vseh časov, je prav nenavadno, kako malo filmov so doslej posneli o njegovem […] Glede na to, da Ivan Cankar nasploh velja za največjega slovenskega pisatelja vseh časov, je prav nenavadno, kako malo filmov so doslej posneli o njegovem življenju – pa tudi po njegovih delih. Leta 1971 je Vojko Duletič posnel film po romanu Na klancu, pet let pozneje pa Igor Pretnar film po romanu Idealist. Vse druge priredbe njegovih del so bili TV filmi ali TV igre. Takšno stanje se delno popravlja letos, ko mineva stota obletnica Cankarjeve smrti – in Slovenija ga je tako razglasila za Cankarjevo leto. V koprodukciji RTV Slovenija z neodvisnimi producenti sta nastala dva dokumentarna filma o Cankarjevi književnosti in njegovem življenju, ki smo ju lahko videli tudi na Festivalu slovenskega filma. Prvi film, Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja – Ivan Cankar je posnel Dušan Moravec, drugega, s preprostim naslovom Cankar, ki je sicer dolgo časa nosil delovni naslov To delo je v javni lasti, pa Amir Muratović. Njegov film je pravzaprav igrano-dokumentarni, vsebuje pa tudi animirane vložke. Hibridna zasnova filma, za katerega je Muratović napisal tudi scenarij, ustreza njegovi vsebini, ki namesto gole biografske zgodbe o pisatelju ali preproste ekranizacije kakšnega njegovega dela poskuša priti do dna njegovemu mitu otožnega, ekscentričnega pisatelja, alkoholika z belo krizantemo, in tako združuje igrane prizore iz njegovega zasebnega življenja, predvsem ljubezenskih razmerij z ženskami na Dunaju, v Ljubljani in na Bledu, animirane vizualizacije njegovih črtic in dokumentarna pričevanja književnih kritikov in zgodovinarjev. Amir Muratović je v intervjuju za Delo povedal, da je književna kritika v stoletju, ki je minilo od njegove smrti, pisatelja pogosto prikazovala bodisi kot čustveno nezrelega, a hkrati globoko religioznega človeka, bodisi kot nedotakljivega, težko razumljivega književnika, in tako o

ARS Filmska glasba, 1. oktober 2018 ― Kaj danes sploh vemo o baronu Antonu Codelliju, po katerem je poimenovan celo predel Ljubljane, Kodeljevo? Da je bil prvi ljubljanski lastnik avtomobila je že […] Kaj danes sploh vemo o baronu Antonu Codelliju, po katerem je poimenovan celo predel Ljubljane, Kodeljevo? Da je bil prvi ljubljanski lastnik avtomobila je že dolgo znano. Da je eksperimentiral z nečim, čemur bi danes rekli televizija, torej prenosom slike na daljavo, prav tako. Tudi to, da je v Afriki, natančneje v Togu sodeloval pri postavitvi prvega afriškega radijskega oddajnika, in da se je tam spotoma zapletel še v produkcijo prvega »afriškega« igranega filma. Vse to je nenazadnje zapisano že v različnih enciklopedijah in celo na spletu. Zato gledalca pred odhodom v kinodvorano, v kateri si lahko ogleda celovečerni film Mihe Čelarja z naslovom Codelli, seveda najprej zanima tisto ključno: kaj mi bo film o njem razkril novega? A pojdimo po vrsti. Najprej bi se verjetno veljalo ustaviti že pri zvrstni opredelitvi filma. Tega predstavljajo kot igrano-dokumentarni film, kar pa ni najbolj natančna oznaka. Čelarjev Codelli je namreč bolj ali manj klasičen biografski dokumentarni film, ki premore igrane sekvence in te so v pretežni meri omejene le na ilustracijo tistega, kar pripoveduje biografsko zastavljena zgodba. Te so resda domiselno zasnovane in izpeljane, saj poskušajo tako ustvariti približek filmski formi tistega časa, torej nememu filmu, kot hkrati tudi oživiti bogato Codellijevo zbirko fotografij. Tako je po svoje prav zabavno gledati, kako se prične avto, ujet v fotografiji na eni značilnih ljubljanskih »mestnih« vedut, nenadoma po tej fotografiji premikati. Malce bolj nelagodno pa se gledalec počuti ob oživljanju Codellijevih fotografij iz njegovega afriškega obdobja. Pri oživitvi teh namreč na dan plane tudi zlovešči duh kolonializma, ki je tako kot liki na fotografiji, tudi sam »ujet v trenutku«, ko je fotografija nastala. Zdi se, da so se tega vsaj delno zavedali tudi ustvarjalci, saj se